Umetna inteligenca kot vodič: kje začeti in kje postaviti meje

V zadnjem času veliko razmišljam o tem, kako se spreminja način, na katerega ustvarjam, razmišljam, pišem. Obstajajo le izjeme, ki še vedno delajo brez umetne inteligence, a večina nas zdaj vsaj občasno uporabi pomoč orodij, kot je ChatGPT.

Po eni strani je lepo imeti nekoga ali nekaj, kar ti svetuje, predlaga besede, strukturo, smer. Vtipkaš nekaj stavkov in dobiš odgovor v stilu: “Morda bi bilo bolje, da narediš tako …”. To je v redu – kot tihi vodič, ki ti olajša delo.

A hkrati se pojavi dvom. Čeprav vem, da sem že pred ChatGPT pisala besedila in jih urejala po tri dni, zdaj besedilo uredim v eni uri. Hitrost je čudovita, a ob vsaki sugestiji, ki jo ponudi AI, začutim, kot da moj notranji glas ni dovolj močan. Kot da bi me dvom potegnil stran od lastne sposobnosti.

In tu se začne zanimiva dinamika – kako to vpliva na nas? Na mojo ustvarjalnost, na zaupanje vase, na notranji mir. Ko razmišljam o idejah, ki jih ponudi AI, se sprašujem: Ali bi to lahko naredila sama? Ali sem dovolj dobra? To niso le vprašanja o besedah, temveč o lastni moči in zaupanju vase.

Enako pa opažam tudi drugje. Vse pogosteje slišim ljudi, ki pravijo, da ne potrebujejo več terapije, ker je njihov “terapevt” ChatGPT.

Po eni strani razumem, zakaj. AI posluša brez sodbe, vedno je tam, odzove se takoj. Včasih res deluje kot varen prostor, kjer lahko izliješ misli, ne da bi te kdo prekinjal.

A po drugi strani se sprašujem … komu zares zaupamo, ko gre za nas same?

Koliko terapevtov res zdravi iz srca in koliko jih le podaljšuje procese, ker od tega živijo? Kako ločiti tiste, ki ti pomagajo priti do sebe, od tistih, ki ti pomagajo, da ostaneš odvisen od njihove pomoči?

Morda ravno zato nekateri raje zaupajo umetni inteligenci – ker verjamejo, da tam vsaj ni interesa. A v tem je tudi past: AI te posluša, a te ne začuti. Ne vidi izraza tvojega obraza, ne sliši tišine med besedami, ne zazna, kdaj govoriš iz bolečine in kdaj iz razuma.

In mogoče prav to ločuje resnično terapijo od virtualne. Ker rast ne pride iz tega, da nas nekdo samo posluša, ampak iz tega, da nas nekdo res vidi. Da nas postavi pred ogledalo, kjer moramo pogledati vase, pa naj bo to človek ali izkušnja, ne koda.

Kaj opaziti in kje postaviti meje

Če se znajdeš v podobni situaciji, je nekaj stvari, na katere lahko pazimo:

• Loči pomoč od nadzora – AI je vodič, ne učitelj tvoje vrednosti. Sprejemaj ideje, a ne dovoli, da določajo tvojo sposobnost.
• Opazuj, kako reagiraš – ali vsaka sugestija ustvarja dvom? Ali samo dodaja perspektivo? To je signal, kje nastaviti mejo.
• Daj si čas za refleksijo – čeprav je hitro uporabno, je vredno postati pozoren na notranji dialog. Ali še vedno slediš lastni logiki in občutkom?
• Ohrani svojo rutino ustvarjanja – če si prej tri dni sestavljal besedilo, se spomni, da tudi hitra verzija ni nujno boljša, če izgubiš svoj glas.
• Zapiši svojo perspektivo – včasih pomaga, da vsaj en del besedila ostane popolnoma tvoj, brez sugestij, da vidiš, koliko moč imaš sam.

Kako to vpliva na nas

Te izkušnje nas učijo več kot le hitrejše pisanje. Pokazujejo, kako se naše zaupanje v lastne sposobnosti lahko prilagaja zunanjim vplivom. Če se prepustimo preveč, lahko začnemo dvomiti v vse – ne le v besede, temveč v lastno intuicijo, odločanje, čustva.

Ko razmišljam o svojem delu, vidim, da moč ni v tem, da imam vedno prav ali da sledim predlogom. Moč je v tem, da zavestno izbiram, kaj dovolim, da vpliva name, in da ostanem zvesta sebi – tudi ko drugi (ali orodja) ponujajo “boljše” rešitve.

Notranji mir kot cilj

Notranji mir ne prihaja iz popolnega nadzora ali iz odgovorov, ki jih dobiš od zunaj. Nastane, ko veš, kaj dovoliš, da vpliva nate, in ostaneš zvest sebi. Moč ni v tem, da nadzoruješ svet okoli sebe ali algoritme, temveč da veš, kje se tvoja resnica začne in kje konča.

S tem se vrnemo k bistvu: vsak vodič, AI ali človek, je orodje. Odločitev, kaj boš uporabil/a in kako, pa ostaja vedno tvoja.

Vsak vodič, vsak nasvet – resnično šteje le, če se vrneš k sebi!